En dan najinega tedna na Lošinju sva namenila a obisk otoka Ilovik. Otok sva odkrila bolj ali manj po naključju, saj je bil osnoven plan raziskati samo otoka Cres in Lošinj. Ko sva se že pozno zvečer vračala iz Velega Lošinja, sva se odločila, da se zapeljeva še pod dolgi cesti, ki sva jo opazila na zemljevidu in je vodila na skrajni jug otoka. Po kakšnih dvajsetih minutah vožnje se je začela pot serpentinasto spuščati prosti morju. Na prvem zavoju sva na morju zagledala skupino slikovitih otokov. Med njimi sta bila otok Ilovik in nasproti njega otok Sv. Petar, med njima pa ožina in v zavetju zaliva nagnetene hišice. Bil je že mrak in na otoku so se že prižgale prve luči, proti pristanišču pa so plule še zadnje ladje ta dan. Bil je res izjemen in nepričakovan prizor in skoraj takoj sva se odločila, da se bova naslednji dan vrnila in šla na otok. Spustila sva se do Mrtvaške ob morju, kjer sta parkirišče in pomol kjer pristane ladja, ki trikrat dnevno pluje na otok.
Ilovik je najjužnejši naseljen otok creško-lošinjskega otočja, na njem pa stalno živi manj kot 200 ljudi. Z ladijskimi linijami je mestece Ilovik povezano z zalivom Mrtvaška in mestom Mali Lošinj, tu pa se ustavijo tudi mnoge izletniške ladje, ki organizirajo izlete tudi na ostale otoke, predvsem Susak in Unije. Ladja iz Mrtvaške na otok vozi 15 minut, poleg turistov pa jo uporabljajo tudi domačini. Na ladji se tako pelješ z zidarji z orodjem, domačini z vrečkami iz trgovine, pa tudi dodatki za dom in vsem ostalim, česar se na otoku ne dobi.
Mestece je slikovito, urejeno in prijetno majhno, ulice so ozke, vrtovi polni rož, domačini pa prijazni. Ko greš mimo trgovine ali pošte, ki dela vsak dan od treh do petih, se zdi, da si na nekem daljnem kraju, ki živi v svojem času in sploh nima stika s svetom. Ko pa hodiš mimo restavracij s senčnimi terasami, ki ponujajo sveže ulovljene ribe, se zdijo tvoj vsakdan, obveznosti in skrbi zelo daleč stran, življenje pa kar malo lepše.
Midva sva se odločila, da se takoj odpraviva po eni od pešpoti, ki so jasno označene na informativnih tablah. Večina jih pelje preko otoka do plaž na drugi strani. Iskala sva primerno krožno pot in se odločila, da greva najprej ob obali nato pa zavijeva v notranjost, prečiva otok in se pred povratkom ustaviva na plaži. Žal sva slabo izbrala in sva se mogla po polurni hoji ob obali vrniti nazaj, saj je bila pot v notranjost sicer lepo markirana a povsem zaraščena in neprehodna. Po vrnitvi v središče mesta Ilovik, sva se preko otoka po drugi poti odpravila proti Pržinam. Presenetljivo je bila ta pot lepo urejene, označena s tablami in sprva celo asfaltna. Po polurni hoji sva mimo kapelice prišla do plaže Pržine. Dolga, sanjska peščena plaža je bila skoraj prazna, voda pa kristalno čista, le morske trave je bilo precej, vendar jo pred sezono pospravijo. Zaradi odvečne hoje po otoku naju je čas že malo preganjal, sva morala plažo zapustiti prej kot bi si želela. Po osvežitvi v vodi sva se takoj odpravila nazaj v center mesta kjer sva se vkrcala na ladjo in se vrnila na Lošinj.
Izlet je bil zelo lep in ga bom naslednjič, ko bom na Lošinju sigurno ponovila, ter raziskala še druge poti, našla tiste prehodne in si ogledala v zalivih skrite plaže.
