Majhno mestece Lubenice [Lubénice] so najbolj slikovito naselje na otoku Cresu. Gruča hiš stoji na vrhu pečine, ki se nato potopi v zeleno grmičevje. Še nižje se teren spusti do morja. Mesto je eno najbolj pristnih na otoku. Ulice so še vedno tlakovane s starimi kamni, preozke za avtomobile in nepravilno zavite. Hiše, ki so stisnjene skupaj, so prav tako kamnite in po večini zelo stare. Do mesta vodi ozka asfaltirana cesta, tik pred mestom pa je parkirišče. Že s parkirišča se odpre veličasten pogled na mesto, pečino in morje spodaj. Z vrha se vidi tudi polkrožna peščena plaža Sv. Ivana, ki velja za najlepšo na otoku. V bližini je še podobna plaža Žanja, ki pa se je iz mesta ne vidi. Po sprehodu skozi ozke ulice se pogled spet razpre in pot se konča ob razgledni točki na robu pečin. S te točke je razgled še lepši kot s parkirišča. Spodaj se otoško grmičevje sreča z morjem, ki se v daljavi konča v ravni črti horizonta, zgoraj pa vidimo pečino na kateri stojijo hiše Lubenic.
V Lubenicah sva bila dvakrat. Zvečer, ob prvem obisku sva se samo sprehodila po mestu in do razgledne točke, drugič pa sva si vzela čas za plezanje in pot do plaže. Dodobra otovorjena s plezalno opremo, fotoaparatom sva se usmerila navzdol po poti proti plažam. Po nekaj sto metrih sva zavila s poti in še nekaj časa iskala pravo slabo shojeno pot, ki pelje do plezališča. Ko sva v skalah končno opazila kline, sva se po melišču vzpela do vznožja in razpakirala. Od plezališča se odpira neverjeten razgled na Lubenice in morje. Še lepši kot z vrha, kjer se vidi samo del pečin. Plezanje sva doživela v njegovi najbolj idilični obliki. Sam v skali, nad tabo letajo creški beloglavi orli, pod sabo vidiš morje in nad njim Lubenice na pečini.
Po plezanju sva se vrnila na glavno pot in se spustila do plaže Žanja. To plažo sva izbrala, ker so ob njej še morske jame oz. špilje z modro svetlobo v katere se da priplavati. Pot do plaže je kar dolga, a se ves čas spreminja in poteka delno po travnikih, skozi gozdiček in po melišču, zato se sploh ne vleče. Plaža je kamnita, relativno majhna, vendar večinoma prazna, saj se v poletni vročini le redki odločijo za spust do nje. Ob robu belih kamnov rastejo tudi nekaj borovcev, ki na plaži ponujajo senco. Plavalci lahko plavajo v zavetju zaliva ali raziskujejo omenjene špilje na levi strani obale. Po kakšni uri na plaži je bil počasi čas za kosilo, zato sva se odpravila nazaj proti avtu. Presenetljivo pot nazaj niti ni bila tako dolga in naporna kot sem pričakovala. Do Lubenic sva malo zadihana prišla v dobri uri. Med hojo pa so naju ves čas spremljajo Lubenice, ki na pečini čakajo, da jih dosežeš.
Lubenice so svojevrstno mesto, zamrznjeno v času, ki ga mora obiskati vsak, ki počitnikuje na Cresu ali Lošinju. Razgledi so neponovljivi, v mestu pa je tudi nekaj restavracij, ki ponujajo domače izdelke, vino in paški sir. Že samo kratek obisk, bo ostal dolgo v spominu.
