Mestece Veli Lošinj je veliko manjše od Malega Lošinja in še bolj prikupno. Hiše v starem mestu so razvrščene okrog globokega zaliva, kjer je pristanišče z ribiškimi barkami in čolni domačinov. V mestu je več restavracij z dobro morsko hrano in nekaj lokalov. Na robu mesta sta nad zalivom velika cerkev in campanile. Od cerkve se nadaljuje betonirana sprehajalna pot, ki ves čas pelje tik ob morju.
Najprej dosežemo rt na koncu zaliva, kjer je svetilnik in ob njem kapelica s pokopališčem. Pot se nadaljuje in po več sto metrih doseže Rovensko, majhno vasico, podobno Velemu Lošinju. V zalivu so prav tako zasidrani čolni in barke, okrog pa so nagnetene barvite hišice. Pot pelje skozi mestece in še naprej proti mogočnemu valobranu, ki pred valovi ščiti pristanišči Rovenske in Velega Lošinja. Ob valobranu je velika plaža z majhnimi kamenčki in v zaledju veliko senco pod borovci.
Odločila sva se, da pot nadaljujeva naprej ob obali in se ustaviva na kakšni drugi plaži. Betonirana sprehajalna pot se konča po nekaj sto metrih, naprej pa pelje makadamska pot, ki je vedno ožja. Midva sva šla mimo zalivov Jamna in Javorna do uvale Kriška, kjer sva se ustavila. Tu sva preizkusila napihljive vreče Comzy Bag, ki so betonski pomol spremenile v udobno ležišče. Plaže so bile večinama prazne, morje pa kristalno čisto.
Ko sva pospravila vreče, sva se odločila, da greva še do naslednjega zaliva, nato pa sva se obrnila nazaj proti Velemu Lošinju. Pot do plaž je bila kar dolga, v eno smer sva po poti hodila dobro uro. Poleg tega je pot večinoma vodila po soncu in v Veli Lošinj sva se vrnila malo opečena od sonca in precej žejna.
Na večerji sva se ustavila v pizzeriji Fortuna, kjer mize stojijo tik ob morju, na terasi z lepim razgledom na Veli Lošinj. V senci sva se ob kozarcu vode malo ohladila in spočila ob okusni hrani. S tem se je končal še en spominov poln dan preživet na otoku.
